 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
15.03.2026
Poetikonovo branje v Antiki Celje
Toplo vabljeni na Poetikonov pesniški večer ob svetovnem dnevu poezije!Toplo vabljeni na Poetikonov pesniški večer ob svetovnem dnevu poezije!
12.02.2026
Ko beseda sreča podobo
Enost poezije, enost umetnosti – o prepletanju literature in likovnosti sta se pogovarjala Tatjana Pregl Kobe in Stojan Špegel
V sredo, 11. februarja 2026, je v Savinovem likovnem salonu Žalec v okviru prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku potekal pogovorno-literarni večer z naslovom Enost poezije, enost umetnosti. Dogodek, ki ga je pripravila ZKŠT Žalec, je združil dva ustvarjalca, ki ju že desetletja povezuje raziskovanje meja med besedo in podobo. Poleg Stojana Špegla, ki ima v salonu samostojno razstavo svojih likovnih del, je v pogovoru sodelovala Tatjana Pregl Kobe, pesnica, pisateljica, likovna kritičarka in ena najpomembnejših slovenskih posrednic med literaturo in vizualno umetnostjo. Pogovor je kot gostitelj in moderator povezoval Stojan Špegel – ob svojih delih na stenah in pesmih, pripetih ob njih, je ustvaril edinstveno razstavišče, kjer poezija ni le ob sliki, ampak je vtkana v njeno snov. Naslov večera "Enost poezije, enost umetnosti" je nakazal iskanje skupnega jedra, tiste enotne sile, ki poganja tako besedno kot vizualno ustvarjanje. Pogovor je razkril, da je ta "enost" morda isti vir tišine, zaznavanje iste notranje pokrajine ali ista "levitev" – tista subtilna preobrazba, ki se v enem mediju izrazi kot pesem, v drugem pa kot podoba na slikarski površini.
Oba ustvarjalca sta predstavila svoji najnovejši pesniški zbirki: Stojan Špegel Levitev tišine, Tatjana Pregl Kobe pa zbirko Pisan cvet na vrtu belih rož, ki je bila lani nominirana za Jenkovo nagrado. Prav slednja, zbirka enainpetdesetih intimnih "pogovorov" z ženskami – bližnjimi in umetnicami – je odprla tudi širše teme o položaju žensk v literaturi in družbi. Dotaknila sta se tudi vprašanja položaja in uveljavljanja moške ter ženske literature v sodobnem slovenskem literarnem prostoru. Oba sogovornika sta člana Slovenskega centra PEN in Ženskega odbora MIRA, ki skrbi za vidnost in vrednotenje ženskih avtoric ter vsako leto podeljuje nagrado MIRA za literaturo in aktivnost na področju ženskih vprašanj. Večer je potekal kot sproščen, a poglobljen dialog, v katerem sta sogovornika osvetlila svoje dolgoletno poznanstvo in sodelovanje – od skupnih umetniških projektov do srečanj v pesniških krogih. Spomnila sta se tudi dogodka, ko je Špegel Tatjano Pregl Kobe povabil v velenjski rudnik, 160 metrov pod zemljo, kjer je nastal njen Podzemni diptih – pesem, ki skozi antične prispodobe govori o pozitivnem in razdiralnem v ljudeh.
Prisotne je v imenu ZKŠT Žalec nagovorila Nastja Močnik.
Vključitev literarnega večera v razstavni koncept je dogodek dvignila na raven interdisciplinarnega umetniškega doživetja, ki ni več le razstava, temveč raziskovanje samih temeljev ustvarjanja. Obiskovalci so lahko ob razstavljenih delih in prebrani poeziji neposredno doživeli preplet obeh umetnosti – tiste redke trenutke, ko beseda in podoba zares postaneta eno. Dogodek se je odvijal tudi s podporo Slovenskega centra PEN in Ženskega odbora Mira. Večer je ponudil dragocen vpogled v preplet besede in podobe ter v moč umetnosti, ki povezuje – tako umetnike med seboj kot umetnost z občinstvom.
20.01.2026
Razstava v Savinovem likovnem salonu Žalec
Stojan Špegel - VZNIK NIHAJOČIH SVETOV
Otvoritev bo v četrtek, 22. januarja 2026 ob 18.00
Savinov likovni salon, Šlandrov trg 25, Žalec
Kustos: Sara Nuša Golob Grabner
Na ogled od 22.1.2026 do 20.3.2026
Slikarstvo Stojana Špegla je dialektični proces prebijanja med zavestjo in podzavestjo, kjer abstraktne oblike in intenzivni kolorit postajajo most do esence človeškega doživljanja. Njegova dela, polna nesklenjenih krogov in dinamičnih prehodov med ostrim in mehkim, zavračajo statične interpretacije – namesto tega razkrivajo negotovost in nedokončanost kot temeljni vidik eksistence. Špegel s svojimi odpirajočimi se triptihi in prelivajočimi se, detajliranimi oblikami, ki zahtevajo pozorno opazovanje, poudarja, da je umetnost vedno v razmerju z opazovalcem, ne le kot objekt, temveč kot iniciacija dialoga. Čeprav njegov slog hkrati aludira na nadrealizem, geometrično abstrakcijo in digitalno estetiko, se izmika vsem kategorizacijam, saj je njegov cilj ujeti nedoločljivost človeškega obstoja. Na ta način njegove slike, kot fragmenti dojete resničnosti, ne zahtevajo razlage, temveč gledalčevo potopitev v magnetizem barv in oblik, ki odmeva kot odsev subjektivnosti in univerzalnosti hkrati.
