 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Zbirka: ZMERAJ KOT PRVIKRAT
Zbirka: ŠPEGEL V OGLEDALU
Pesniška zbirka:
NOTRANJE POKRAJINE - PESMI
Literarne kritike
Pesniška zbirka: ČE NE VE,VE, ČE VE, NE VE (2017)
Pesniška zbirka: LEVITEV TIŠINE (2025)
Prevodi pesmi v tuje jezike (izbor)
Ivan Dobnik Prehod iz notranjih v zunanje pokrajine (2017)
Stojan Špegel v svoji četrti pesniški zbirki z naslovom Če ne ve, ve, če ve, ne ve ustvarja premik v svojem pesniškem opusu v smislu obrata iz notranjih pokrajin v zunanje (glede na predhodno zbirko iz leta 2006 z naslovom Notranje pokrajine). Večpomenskost in plastovitost, ki se kaže že v naslovu, je potopljena tudi v samo vsebino zbirke in celo v premiku, ki ga lahko poimenujemo »zunanje pokrajine«. Zbirka je razdeljena na dva dela, ki sta v tej dvojnosti kompozicijsko ključna za doumevanje celote, ravno tako je ključna dihotomija med fizičnim, zemeljskim polom ter metafizičnim, potujočim k sebi, nad-zemskim (ki dominira v drugem delu). Prvi del, ki je nasproten metafizičnemu, odrešujočemu, je izmuzljiv, razpršen kot ogledalo na skoraj brezštevilne kosce podob, stanj in premišljevanj ter je pisan z elementi nadrealizma. Težko je ulovljiv in določljiv, tako da se pojavi vprašanje, kako je to konkretno zemsko življenje sploh definirano ter izoblikovano, samo po sebi pa se zastavlja tudi vprašanje o smislu takšnega prebivanja na zemlji – brez transcendenčnega elementa. Prva pesem v drugem delu je tista, ki ponudi odgovor na to temeljno eksistenčno stisko, na ta »raison d`être«, ter jo hkrati preseže. Pojavi se v obliki ljubezenskega transa in ljubezenskega pesniškega diskurza, torej najbolj primarne in elementarne oblike transcendence, ki je istočasno v samem aktu pesniškega ustvarjanja, saj jo sproti upesnjuje. Banalna, vsakdanja realnost, na katero umetnost nikoli ne pristaja, je v umetniškem delu izmišljija, nadresničnost, agens domišljije, stvarjenje neponovljivih načinov biti. Torej: kako živeti, kako ustvarjati, kako presegati tu-zemsko ponavljanje rutinskih, vsakodnevnih opravil, kako živeti poezijo. »Letiva iz industrijske pokrajine« (str. 35) pomeni prelom s preteklim s pomočjo eteričnega, zračnega bitja, ki je v resnici še kako zemsko, toda zaradi neponovljivosti odnosa primerljivo s poduhovljenim bitjem s krili, ki se v književnosti vse pogosteje pojavlja v reinkarnirani podobi ženske ali moškega na zemlji, tukaj, med nami. Vstop v svet metafizičnega dojemanja stvarnosti ni dan vsakomur. Poleg daru senzibilnosti in vztrajnosti pri uresničevanju umetniške vizije sta neizogibno potrebna zrelost in pogum. Posebna stanja so potrebovali tudi Rilke, Celan ali Breton. Izkristalizirana natančnost v jeziku forme in notranja senzibilnost izpovedi sta novi kvaliteti, ki ju Stojan Špegel še posebej mojstrsko razvije v drugem delu zbirke. Pomeni radikalen prelom z njegovo dosedanjo umetniško prakso ter pesniško izkušnjo. Os notranje–zunanje postane imperativ in magma njegove ars poetice.
Iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS) 29. maj 2018 Stojan Špegel: Če ne ve, ve, če ve, ne ve Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017 Piše: Tatjana Pregl Kobe
Pesniška delavnica Stojana Špegla je rudarsko okolje, ki vpliva na njegov vsebinsko in oblikovno povezan literarni in likovni izraz. Njegovo polnjenje slikovne površine ni navadno fizično dejanje, ampak poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški verz in simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom. Z živopisnimi nanosi barve se od nekdaj predaja lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. "Naj ljubezen sije, pa od koder koli že prihaja" (Notranje pokrajine), napiše pesnik, slikar pa naslika pokrajino, kjer na plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki pooseblja ljubezenski par. Medtem ko je bila Špeglova poezija od začetka polna nostalgije in dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), zdaj drugače tke vez med resničnostjo in simbolno pripovedjo. Sočasno namreč raziskuje pojav besede in podobe. Za zadnji cikel slik, ki je nastajal ob pisanju pesniške zbirke, je uporabil industrijske motive, simbolično oblikovane v tridelne podobe. Vsaka je samostojna entiteta, kompozicijsko povezana v triptih pa oblikuje večplastno nadrealistično pripoved. To deloma razloži tudi marsikatero pesem v zbirki Če ne ve, ve, če ve, ne ve, v kateri pravi: "Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov." In pojasni tudi prelom na simbolni ravni: "Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla." (Industrijska suita)
Predvsem v prvi polovici zbirke, v kateri je petindvajset pesmi, je Špeglovo pisanje prepleteno z dogajanji in pojmi, vezanimi na industrijo, vendar je kljub posebnosti pesniškega jezika z jasnimi metaforami dovolj razumljivo. Industrijsko, kamor seveda spada tudi rudarsko življenje, postavlja na piedestal oltarne podobe, troedinost je preteklost, sedanjost in prihodnost. A pri poeziji pogosto ni nič tako, kot je videti. Podoba minimalistično narisanega pesnika za prazno mizo na naslovnici knjige Iva Svetine Strašni delavci kaže pesnikovo odsotnost in izčrpanost od pesnjenja. Naslov pesniške zbirke si je pesnik izposodil iz pisma, ki ga je leta Arthur Rimbaud leta 1781 poslal Paulu Demenyju in v njem pesnike imenoval strašne delavce. Pri Špeglu so delavci fizično izčrpani, pesnik pa kot slikar njihov trud simbolično prenaša na podobe in v besede, pri čemer ostaja bolj kot na slikah stvaren pri pesnjenju. Nad Svetinovimi strašnimi delavci visi slutnja peklenskega ustvarjanja, ki usmerja njihovo gibanje. Njegovi strašni delavci so poeti. Njihovi temni svetovi globin, ki curljajo na površje, se rojevajo v mukah in bolečinah. Za Špeglove delavce je podzemna tèma življenje, njihovi "ovni butajo v melodije notranjosti cevovoda, / drobijo rjo s pragov pajčevine". Oni, "ki pihajo v oglje, so kot orjaki, / ki se nikoli ne obrnejo med hojo" (Če ne ve, ve, če ve, ne ve). So strašni delavci pod zemljo. Pri primerjavi protagonistov dveh popolnoma različnih pesniških glasov seveda ne gre za vsebinski, temveč za simbolni pomislek, ki pripomore k dojemanju ozračja Špeglove nove poetike. Bralec v njej sledi navdihu, ki ga je pesnik črpal iz svinčenih opilkov, prepletenih mehanizmov in industrijske juhe, iz stroja, ki zopet vstane, in iz žarenja izpušnega lonca, iz odmevov zarjavelega gobca in iz vrtoglavo brlečih luči, iz jeklenih čekanov in kompresorske črpalke. Ampak, ko pesnik predahne in "nočne ustnice izpuhnejo svetlečo paro, / pisknejo in poližejo gube na robu" (Spontano brisanje robov), spozna, da so v beli srajci objete vrednote črnega prahu. Takrat "lotosov cvet šepeta številčnici ure" (Kjer so opilki, metulja ni). Lotosov cvet ponazarja življenje, ki je lahko včasih težko in umazano. Kajti ta simbol čistosti, lepote in popolnosti zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste. Drugi del zbirke v dvajsetih pesmih predstavlja Špeglov polet iz industrijske v metafizično pokrajino k ljubljeni duši, kjer ni nič resnično, a vendar v pesmi je. Misel nanjo je spoznanje o lepoti bivanja in bolečine, je premagovanje strahu pred minljivostjo in nadomeščanje prvinske ljubezni z modrostjo razumevanja sveta, takšnega, kot je. Kajti, "ko so vse stave položene na srce, ostane le tisti, / ki se ohrani v tišini" (Srce). Hitenje skozi dialektično srebrnino minljivega sveta se na koncu vedno ustavi. Sanje dozorijo in odidejo. Slovo je neizogibno.Tonja Jelen Lev za levom, metamorfoza k ponovni celosti (2025) Spremna beseda k pesniški zbirki Levitev tišine Stojana Špegla
»razpoka v skali stoji v žrelu vetra – ni pot ne cilj, je samo sled od prvega do zadnjega dežja,« (100, Stojan Špegel)
Kdo sem jaz, škorpijon? Kdo je pesnik, ki najde sence, ki si pusti slišati šelestenje? Kje se začne jezik neskončnosti, ko vidiš pepel, ki ga nosi in razsaja po zraku? Ko lev rjove, ko se vse levi, razpadajo trdnosti in rodi se upanje, ki ga je rojenica skrbno podelila tik pred svojim padcem, da gre v nov lev, nov cikel in se spet vse začne znova. V notranjih pokrajinah pete pesniške zbirke Stojana Špegla Levitev tišine je osrednja misel nenehna metamorfoza, ki žene pesniški subjekt skozi vsako 101. pesem z uvodnimi (izhaja iz pesmi, označeno z nič) in dodatnimi (ob določenih pesmih so do- dane črke). Enotne petvrstične pesmi se vrstijo kot poema, ki nenehno raste, pada in udarja. Kot motiv repa, ki usekava in kaže svoji zlohotnost in zloveščnost. Pesniška zbirka po konceptualnosti spominja na Ovidove Metamorfoze (prevod Barbara Šega Čeh, Modrijan, 2013). Kako se preobraža lirski subjekt, kako diha in razmišlja – v vsem lebdenju in v vseh legah mogočega sveta. Pesniške krajine se gibljejo po podzemlju, se dvignejo do neba in se prepustijo vesolju. Tako malega se lahko počuti, ko skozi drobne molitve, skrbno prebrane in izbrane besede, so kot obrazci, s katerimi preobraža misli, da stremijo k upanju. Preden seveda spet potonejo v temo, ki pa ne pomeni ničesar slabega in temačnega. Gre namreč za razmisleke in poglobitve proti vsej plehkosti sveta in moči, da vzklije novo upanje. Kot pravi v pesmi 95,: »95, polna luna je škorpijonovo želo, ki vbrizga svetlobo v žile teme – semena za nove plime,« Če primerjam obravnavano zbirko s pesnikovo četrto, Če ne ve, ve, če ve, ne ve (Hiša poezije, 2017), se iz takratne lirične vsakdanjosti in vraščenosti v vsemirje ta poezija zgošča v konstantno misel o celjenju lirskega subjekta. Ranjenosti je veliko – simbol trdnosti škorpijona se razblini, ne nazadnje ta udarja samega sebe. In se levi, lev za levom, pesem za pesmijo. Jezik je liričen, poln podob in motivov iz starejše, biblične in Strniševe (predvsem eksistencialnost) ter Zajčeve poezije (kot teža vsega bivanja v vsej zamolklosti). Kot da poezija prehaja nazaj k tradiciji izreke in se odmakne od prejšnjega svobodnega, prostega verza z veliko džezovske melanholije. V prejšnji zbirki je Špegel stapljal svet v mir in tudi užitek (spokojen, nežen, predan dvojini), v teh pesmih se telo in duša spneta s trenutki teže in bolečine. In vmes zasije lepota. Odlično izpisani občutki, ki kličejo k temu, kako nujno se je ustaviti in približati samemu sebi in se potopiti v temine. Odpre se tišina in začne se spoznavanje samega sebe. Postavitev pesmi je premišljena. Vsaka pesem ima enako zasnovo s številko in vejico, kar lahko povežem morebiti z analitičnim in kompozicijskim pristopom k pisanju pesmi. Tudi končni cikli pesmi imajo razstavljene besede, ki se smiselno razstavijo in spet lahko sestavijo nazaj. In to ima vse svoj pomen in smisel. S popotovanj premišljevanj se zdaj lirski subjekt obrne znotraj sebe in leviti že propadlo, pepel sam. Iz njega ne zraste kar tako nekaj novega, pač pa najprej nastaja hrepenenje, ki se širi in s tem vzpostavi novo razmerje, novo možnost postavitve. Notranji ustroj posameznika se nadaljuje in širi misel v različne svetove, najsi bodo realni ali ezoterični. Fizični in imaginarni svet se pretakata, sta kot dva nujna pola, ki se morata združevati: škorpijon ždi in čaka. V njem pa se odpira vesolje razmišljanja. Pred nami se odpre svet bolečine, udarcev, premislekov in čudovitih in tudi srhljivih oksimoronov: lahko gre za krvavo mleko, ki pokaže vir prve bolečine, a tu je že »ples svetlobe na hrbtišču / starodavnih korenin«, ki zavrtijo črne angele. Zdi se, da je to metamorfoza plesa, igre, ki pa verz za verzom hodi po krožnici in se vrača nazaj. Vrne se k repu, lastni odtujenosti, ki se mrakobno odtujuje od sveta (zaradi vseh razočaranj) in, žal, uzre siv notranji svet. Motivi pajkov, ki migetajo v gozdu slabosti, se dvigajo in delajo križ čez življenje in radost, so polni nog, ki ne klecnejo pod težo bolečine in gneva, ki ga skriva škorpijon. Vse se staplja v slabost, črnina srka mavrico, belino, vso lepoto, ki je še mogoča. Črna pije in srka skozi vse gladine škorpijonovega telesa, skozi vse členke. Zvita je in lahko zmaga – kako se ji izogniti, kako zaceliti ves škorpijonov svet. To ni poezija, ki bi stremela k zmagoslavju nad slabim. Gre predvsem za boj in samozavedanje nad praznino v kraljestvu poveličevanja vsega pompoznega. Kot da ni več ran, kot da ni več prostora za notranji mir, srečo, premišljevanje in mogočo modrost. In s tem s pomirjanjem samega sebe, možnostjo, da se pretaka lirski subjetk in lahko uzre sredi vsega tega boja tudi kaj lepega in nežnega. Da »razprostrto oko« lahko vidi in čuti. Pesnik Stojan Špegel se ukvarja tudi s slikarstvom, česar ni mogoče prezreti tudi v dani poeziji, ki je obenem vizualna in kaže na posamične drobce, ki jih je mogoče razumeti kot atribute, ki osvetljujejo kontekst pesmi. Kot da se kot bralka sprehajam med slikami ali pa se verzi sprehajajo kot slike. Vse to je močno prepleteno z motivi narave in vesolja: vse je eno, naj si bo Zemlja ali zemlja, naj bo vse onstran in tostran. Vse povezuje jezik, vse prepihava veter. Vse sestavlja upanje. Levitev tišine nam odpira pomembna vprašanja, ki se porajajo v življenju in procesu ustvarjanja lirskega subjekta. Pomeni odpadanje in vnovično rast. Je sij sredi brezupa, kajti tudi spreobrnitve so nujne. Filozofski razmisleki so postanki za škorpijona, ki počasi tehta in meri (za)misli. Jih neguje, a tudi secira verz za verzom. Izredno premišljena poezija z bogatim jezikom in medbesedilnostjo se ne ozira na nove tokove in se sooča s temnimi platmi, ki se jim ne moremo izogniti. So pomembni odtisi, ki jih je treba predelati, in tega se umetnik Stojan Špegel dobro zaveda in pesniško razčlenjuje in ubesedi.Program Ars, MMC RTV SLO, Radio Ars, Iz oddaje S knjižnega trga. 21. februar 2026 Stojan Špegel: Levitev tišine Velenje: Knjižnica, 2025 Piše: Andraž Stevanovski
Pesniška zbirka Stojana Špegla Levitev tišine se umešča v tisti del sodobne slovenske poezije, ki zavestno zavrača komunikativnost, izpovednost in potrebo po razlagi.
Špeglova lirika nagovarja bralca izjemno subtilno, saj mu ne ponuja vstopne točke, pač pa vzpostavi zadržan, skoraj zaprt prostor jezika. Njena govorica je krožna, umirjena in slogovno izrazito poenotena. Ta poenotenost zbirki hkrati omogoča natančnost in jo omejuje. Zbirko zaznamuje ponavljanje sorodnih motivov – pepela, vetra, zemlje, ptice, svetlobe in vilinskega konjička –, ki se razporejajo v rahlo spremenjenih razmerjih v organskem razvojnem loku. Pesmi ne delujejo kot zaporedje stanj ali misli, temveč kot dolgotrajno vztrajanje v istem območju zaznave. Bralec je postavljen pred vprašanje, koliko variacij je še mogočih znotraj enega registra in kdaj se ponavljanje začne zapirati samo vase. Prav tu se pokaže temeljna kritiška dilema zbirke: ali ponavljanje še odpira pomen ali pa ga že utrjuje? Takšna poetika se približuje tistemu, kar je Heidegger razumel kot razkrivanje biti, ki se nikoli ne pokaže v celoti, saj se hkrati kaže in umika. Jezik v Levitvi tišine ni sredstvo poimenovanja, ampak je prostor zadržka. Zbirka je tako nekakšna hiša jezika, v kateri je svet zgolj nakazan. A če Heidegger v tem umiku vidi možnost resnice, se ob tej zbirki lahko porodi vprašanje, ali se zadržek ves čas še kaže kot ontološki pogoj ali pa na določeni točki že začne delovati kot estetska zaščita pred drznostjo. Na primer v verzih: »jutranjica objema grebene, / – molk – / solze dreves razkoljejo kamen, / vsi drobci na tleh / so bili nekoč gora«. Takšni verzi vzpostavijo pomen kot nekaj izmuzljivega in nestabilnega. Beseda ne zapre pomena, temveč nasprotno: ga pusti odprtega, kar se lahko bere v navezavi na Derridajevo misel sledi, po kateri pomen nikoli ni v celoti prisoten, temveč se vedno odmika lastni polnosti in tvornosti, kar pomeni, da ostaja v gibanju in razliki. Je pa to hkrati tudi hoja po tankem ledu, saj ob dosledni repeticiji podobnih postopkov ta izmik lahko začne postajati prepoznaven slogovni znak, kar pa lahko potem postane vprašanje bralčeve vztrajnosti. Takšna slogovna suspenzija, kot nam jo podaja Špeglova Levitev tišine, je izraz izjemne discipline. V tej izčiščeno izpisani zbirki ni odvečnih potez ali naključnih mest. Vsak verz deluje premišljeno, skoraj izmerjeno. In prav ta ostrina razlikuje Špeglovo pisavo od številnih sodobnih poskusov hermetičnosti, ki pogosto zdrsnejo v meglenost ali arbitrarno zaprtost. Špegel je slog v zbirki dosledno in precizno izpilil, izrezal. To zahteva velikanski nadzor nad jezikom in podobami. In v tem smislu zbirka deluje zrelo in suvereno, saj ne tipa meje, ampak jasno ve, kje se želi ustaviti. Pomembno je tudi to, da narava v zbirki ni metafora notranjega sveta. Ne gre za romantično projiciranje čustev v pokrajino, kot smo nekako navajeni v zgodovini poezije, pač pa se zgodi obrat perspektive: človek se pojavi kot ena izmed oblik naravnega dogajanja, brez privilegiranega položaja. Subjekt ni središče smisla, ampak le sled; govor ni izraz notranjosti, ampak je le odziv na pritisk sveta, ki obstaja neodvisno od človekove volje. Torej kot nekaj, kar se zgodi, ne kot nekaj, kar bi človek nadzoroval. Ta odločitev je dosledna in premišljena, vendar hkrati na nek način tvegana, saj se lahko bere tudi kot zožitev razpona možnih napetosti. Pomembno je tudi vprašanje časovnosti. Zbirka Levitev tišine gradi napetost skozi kroženje. Čas kot da v zbirki zgolj je. Branje tako daje občutek neznanskega trajanja, ki se ne izteče v sklep. To zahteva bralni režim, ki od bralca terja potrpežljivost in pripravljenost na počasnost, obenem pa omeji možnost, da bi se pomen vzpostavil skozi kontrast ali preskok. Avtorjeva likovna izkušnja – Špegel je namreč likovni umetnik – je v zbirki jasno zaznavna. Pesmi so komponirane kot izjemno izostrene vizualne enote. Verz pogosto deluje kot rez v prostoru in času, kjer pride do izraza gibanje v naravi, kar je sicer pogosto prezrto. To daje zbirki arhitekturno stabilnost in hkrati meditativno dinamiko. So si pa pesmi tako sorodne, da proti koncu zbirke ni več povsem jasno, ali nova pesem še odpira razmerje ali zgolj potrjuje že vzpostavljeno metodo. V kontekstu sodobne slovenske poezije, ki pogosto išče bodisi izrazito izpovednost bodisi neposredno družbeno gesto, zavzema Levitev tišine izrazito drugačno držo. Neangažiranost zbirke ni brezbrižnost, temveč zavrnitev instrumentalnega govora. A tudi ta zavrnitev ima svojo ceno: zbirka se umakne iz dialoga s sedanjostjo in ostaja zaprta v lastno problemsko polje, ki pa razmišljujočemu bralcu kljub temu lahko odpre prostor za razmislek ali kontemplacijo o biti vsega, kar je. Levitev tišine je zato zbirka, ki zavestno tvega zamejitev. Njena doslednost je rezultat odločitve, in ne pomanjkanja. Ta odločitev sicer pomeni, da zbirka ostaja v enem samem tonalnem območju, brez večjega notranjega nihanja, kar bo za nekatere naslovnike znak zrelosti in resnosti, za druge pa omejitev, ki preprečuje, da bi se poetika resnično preizkusila. Pri tem se zastavi tudi vprašanje bralne etike, ki jo zbirka implicira. Levitev tišine od bralca ne zahteva samo tankočutne pozornosti, temveč tudi določeno odpoved – predvsem odpoved pričakovanju, da bo besedilo vodilo, razlagalo ali usmerjalo branje. Branje postane vaja v zadržku, kar ni nevtralna odločitev. Zbirka s tem predpostavlja izurjenega bralca, ki je pripravljen sprejeti, da se pomen ne razpira v razlagi, temveč v ponavljanju. Ta zahteva je legitimna, a tudi izključujoča, saj se besedilo zavestno odreka dialogu z manj potrpežljivim ali manj teoretsko podkovanim naslovnikom. V tem smislu zbirka ni elitistična po intenci, temveč po učinku, to pa je pomembna, a redko eksplicitno naslovljena razsežnost neke poetike. Špeglova Levitev tišine je poezija, ki ne išče odziva in ne ponuja razlage. Njena vrednost je v vztrajanju in natančnosti, njena šibkost pa v tem, da vztrajanje ne prerašča v tveganje. Levitev tišine ostaja premišljena, arhitekturno stabilna in resna zbirka, ki pa se zavestno odpoveduje možnosti, da bi lastno doslednost tudi resno preizkusila. --------- Pesmi je objavljal v revijah Poetikon, Savremenost, Vpogled, Mentor, Akt, Hotenja, Sončnica… Predstavljen je v antologiji Savremena slovenačka poezija / Čitati: Voleti; izdal Presing, uredil Dušan Stojković (Srbija, 2019). Njegove pesmi so prevedene v srbski, makedonski, ruski, angleški, poljski in francoski jezik.