LIKOVNA KRITIKA

1. Mario Berdič - Industrijski motiv - Maribor 2018
2. Rudarska industrija - Trbovlje nov. 2017
3. Poetika pokrajinskih in industrijskih motivov / Velenje 2017
4. Industrijski motiv / Sežana 2017
5. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
6. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
7. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
8. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
9. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
10. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
11. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
12. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
13. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
14. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
15. prof. Darko SLAVEC, november 2007
16. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
17. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
18. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
19. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
20. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
21. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
22. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
23. Milan Todič, akad.slik.
24. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
25. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
26. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
27. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Zmeraj kot prvikrat
čriček v škatli vžigalic.
(Stojan Špegel)

Umetniško življenje Stojana Špegla je zagotovo deljeno vsaj na dva svetova (tretji bi lahko bil glasba), na slikarskega ter pesniškega, ki se med seboj močno prepletata, vendar na način notranjih pesniških pokrajin. To silovito poudarjajo njegove slike, ki so magično-sanjska poetičnost ne le v govorici barv, ampak tudi v kompoziciji ter iskanju vedno novih načinov oblikovanja teh »notranjosti«. Notranjost in ponotranjenost sta modus operandi njegove umetnosti: slikarstva in pesništva. V knjigi-katalogu z naslovom Notranje pokrajine – slike (Šoštanj, 2007), kjer je predstavljen njegov najnovejši slikarski opus, smo zatopljeni očividci in zamišljeni občudovalci sanjskih, magičnih, nadresničnih, poetičnih vesolij, skrajno redkih v najnovejšem slovenskem slikarstvu. Slika Sanje o morju (2005/akril na ultralesu, 90x120cm) že v naslovu nosi besedo sanje, modrina morja je dvignjena v njegovo nasprotje, samo morje pa ponotranji kopno, med obema »poloma« diha sanjsko zlata, sončna črta. Slika zaradi topline barv, pretapljanja barv in kontemplacije umetnika (ali gledalca) učinkuje kot nadvse subtilne »magične sanje«. Tudi preostale njegove slike tega lepega kataloga bi opredelil kot sanjska magičnost. Njegova sanjska magičnost je vezana tudi na naravo in kot dobro ugotavlja zapisovalka spremne besede mag. Milena Koren Božiček, je prepoznavna dihotomičnost »alpskega« in »mediteranskega« temperamenta, alpskega (s primerom šoštanjskega industrijskega kompleksa in obdajajočega hribovitega, zaprtega sveta) kot temačnega, po svoje zloveščega, brezizhodnega trenutka in mediteranskega (valovitost Goriških brd in bližina morja, sredozemskih svetlob, fantazij, ki jih ves ta ambient sproža), in znotraj narave je izpostavljena simbolika drevesa, ki so kot brezčasna, pomirjujoča in nesmrtna, pokončna figura na mnogih slikah Stojana Špegla kot eden najlepših motivov vez med eksistenco ter transcendenco ravno s svojo pokončno linijo, simbolno linijo med zemljo in nebom. Hkrati pa to kaže na življenjsko držo umetnika. Kot pravi tudi v svoji tretji pesniški zbirki Notranje pokrajine (Šoštanj, 2006): … Drevo je simbol pokončnosti … (s. 47, pesem Drevo je simbol pokončnosti) ter kot predstavlja cikel treh slik z naslovom Parki 1, 2, 3 (akril na platnu , 20x25 cm). Drugače kot v poeziji lahko tu spregovorijo barve, kjer je Stojan Špegel nesporni mojster: rdeče, rumene ali otemnjene ciprese so pravi užitek domišljije, pretanjenost kompozicije, psihologija barv, ki ustvarjajo vzdušja močne pesniške sugestije prehoda med sliko in gledalcem. Poezija – pesmi istoimenske zbirke (notranje pokrajine poezije in slikarstva) so besedno, metaforično izrekanje sicer istega sveta, vendar s povsem drugačnimi sredstvi. Tako smo priča stapljanju sorodnosti in hkrati le jeziku lastnim možnostim izražanja. Gre za nekakšno »dvojno« umetniško življenje. V pesmi Nebo se je zrušilo na noro srce (s. 23) pravi: »Živeti z glasom, sam s svojim glasom. / Moja resnična ljubezen.« In zadnji verz te pesmi: »Zraslo mi bo novo srce.« Vidimo, kako pomemben del ustvarjanja pri Stojanu Špeglu je tudi pesnjenje in kako globoko vanj je že prodrl. To zgoščeno premišljevanje o dveh umetniških svetovih bi rad zaključil z verzi iz pesmi Ptice (očetu), s. 89, ki so izpovedana sinteza njegovega umetniškega videnja:

Ptice so iskale toplino
in jo našle ob tvojem srcu.
V notranjosti je bila to poezija,
ki si ji s svojim utripom dajal ritem.
Navzven pa je bilo slišati kot petje.

Ivan Dobnik

Ivan DOBNIK