Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Umetniki so še posebej rahločutni in dojemljivi ljudje. Prav v senzibilnosti je tudi (iz)vir njihove kreativnosti. Dotika se jih svet zunanjega in razkriti so pripravljeni tudi svoje najbolj intimne notranje svetove. Zaznave in čutenja namreč postajajo namigi in spodbude, ki jih vodijo v žlahtnost umetniškega. Med take ljudi spada tudi Stojan Špegel. Njegovo oko zna videti in absorbirati vizualne dražljaje, njegova notranjost jih je sposobna sprejeti in donegovati za novo rojstvo tako v poeziji kot v obliki likovnega nagovora.
Tudi cikel slik »Notranje pokrajine«, ki obsega dela večjega formata, ustvarjena v akrilni tehniki, premore svoj drugi pol v istoimenski pesniški zbirki. Stojan Špegel se namreč z izbranimi vsebinami povsem suvereno sprehaja med obema medijema.
Njegovo slikarstvo predstavlja odzivanje na videno podobo resničnosti, a je izrazito subjektivno in spremenjeno v osebno vizijo. Bogastvo barv, oblik in občutij mu ostaja inspiracija, zakladnica vtisov, ki se na slikovni oder vrnejo šele po začasnem bivanju v avtorjevem duhovnem interierju, kjer so doživeli občuteno notranjo obravnavo in preobrazbo, tako v selekcioniranju kot tudi v modificiranju. Šele po novem, avtorskem ovrednotenju jih Stojan Špegel da na plano, jih umesti na slikovno polje in jih od resničnosti razprostre v sfere abstrahiranja, nadrealističnega učinkovanja in v stanja poetične vznesenosti, predvsem pa jih zaznamuje z ekspresionistično noto. Zunanje informacije postanejo del plemenitih slikarjevih notranjih pogledov, njegovih osebnih doživetij, razmišljanj in emotivnih razpoloženj. Odenejo se v »poezijo« duše umetnika, ki je v svoji izraziti čutnosti sposobna dati jasnih in prepričljivih likovnih nagovorov, barvno bogatih in linijsko čistih.
Ekspresionistična intenca je dominanta njegovih likovnih zgodb. V njenem spremstvu iz motivnega sveta izbere pomensko bogate segmente, elemente s sporočilom, s simbolno in metaforično dimenzijo. Tako podobo krajine največkrat ilustrirajo drevesa in kamni, ki jih lahko bogato globljepomensko interpretiramo, tako skozi obči kot osebni simbolni slovar. Očisti jih nadrobnosti in povzema njihovo oblikovno bistvo. Včasih celo sprosti domišljijo hipnega ustvarjalnega namiga. Ta se odraža v komuniciranju med organsko vitalnimi in geometrijsko strogimi oblikami. Slednje so tudi tiste, ki predstavljajo urbanizacijo samega slikovnega polja, delitev njegovega prostora na posamezne pravokotne ploskve, pogosto pa na še strožje orientirano razdelitev na horizontalne pasove. V novem okolju se vsebinski segmenti osamosvojijo in iz realnih razmerij celo vstopijo v nadrealne odnose.
V slikarjevi duši je atmosfera barvita. V njej se naravne barvne vrednosti naglasijo z osebnimi čustvenimi vtisi ter postanejo odslikava odnosa do realnosti. V raznolikosti barvne palete lahko začutimo odsev življenjskih stanj, prenesenih v živahne in umirjene nanose, tople in hladne, sončne in senčne. Tako je v njegovih meditativnih, notranjih pokrajinah posredno, skozi koloristični »esprit« prisoten človek. V siceršnjem slikarjevem stvariteljstvu ga namreč le redko srečamo. Posebno bogastvo in žlahtnost barvnih vrednosti pa avtor dosega s plastenji, z odkrivanji in zastiranji, mešanji in izčiščevanji. V zgovorno govorico barv pa posegajo tudi jasne in tekoče konturne sledi, ki dodatno izčistijo in opredelijo formo posameznega akterja dogajanja.
Špeglovo razgledovanje po svetu okrog sebe vodi tudi v ustvarjanje »Razglednic«, slik malega, intimnega, komornega formata. Te še vedno učinkujejo kot široko odprti panoramski pogledi, čeprav postajajo le droben izsek iz nekega krajinskega prostranstva. Vsebine in razmišljanja o njih pa ostajajo konstanta. Poteze slikarjevega kreativnega procesa ne izgubljajo intenzitete. Kompozicijska gradnja, barvna moč, linijska doslednost in prostorsko-ploskovni odnosi namreč tudi na tem »omejenem« prostoru ohranjajo avtorjev oseben ustvarjalni karakter.
Čeprav lahko marsikateri pripovedno – izpovedni element Špeglovih zgodb natančno identificiramo in lociramo v točno določen krajinski izsek, izvirajoč predvsem iz Šaleške doline ali Goriških brd, moramo njegovo krajinarstvo opredeliti kot novo, ponotranjeno. V njem enkratnost, popolnost in dovršenost narave nadomeščajo avtorska izvirnost, samosvoja likovna artikulacija in tankočutna izraznost slikarja samega.
Slikarjeva snovna izkušnja vedno vodi skozi vrata, ki predstavljajo odprt prostor duše. Od tam pa se vrača na slikovno polje in odpira vrata za gledalčev pogled.

Anamarija Stibilj Šajn